Minuli vikend smo preživeli v Kočevju, na svetovnem prvenstvu belgijskih ovačarjev. Bili smo pomočniki pri organizaciji agilityja, na katerega je bilo prijavljenih 125 psov. Končna številka nastopajočih psov je bilo 120 iz kar 19 držav. In moram priznati bilo je kaj videti. Vedno znova mi postaja jasno, da ljudi navdušuje eden izmed belgijskih ovčarjev, in vedno bolj mi je jasno, da me borderji nikoli ne bojo navduševali in da nikoli ne bom razumela kaj vidijo ljudje v njih.
Prvič smo se v Kočevje odpeljali že v sredo, da smo prevzeli ovire in zakoličili parkur. Nekaj malega smo tudi potrenirali. Ovire so bile pripeljane iz Nemčije (WT Metal) in moram reči, da so mi bile zelo všeč. V sredo smo tudi videli, da je v Slovenijo prispel flyball in se zelo razveselili, predstavljala sem si sicer večjo mašino, ampak tudi ta bo v redu. Jo že pridno uporabljamo.
V četrtek je bil dan za trening, tako smo se v Kočevju zbrali že kar precej zgodaj. Vse je potekalo po ustaljenem urniku in treningi so minili brez zapletov. Po treningih je bila uradna otvoritev, in potem smo šli domov.
V petek pa se je začelo za res, takoj zjutraj so se postavili parkurji in začelo se je tekmovanje. O rezultatih ne bi veliko govorili, saj so objavljeni na uradni strani šrvenstva.
Rada bi nekaj malega napisala predvsem o vzdušju. Bilo je res super, nepozabno, izredno sproščeno, razen enega manjšega zapleta na začetku, ki mi je zeloooooo veliko povedel o določenih osebah, in o telefončkih. Kako lahko je okriviti nekoga drugega za dejanja, sploh če misliš da te nihče ni slišal. Ampak po tekmovanju je bilo vzdušje izredno sproščeno, šli smo na večerjo, se tam nasmejali do solz, nato smo punce še malo požurale (in zaradi izostanka določene osebe je bilo nadvse sproščeno, lepo in zabavno).
Sobotna tekmovanja so potekal po programu. Večer pa se je kar razvlekel. Po naporni organizaciji, smo odšli na obvezno večerjo, kar 20 pridnih agilitašev, ki smo pomagali pri organizaciji. Večerja v Luigi-ju (špageterija in pizzerija ob avtobusni postaji v Kočevju) je bila zelo okusna in že ob večerji smo se nasmejali do solz, oziroma za par let nazaj in za kakšno vnaprej. Kako smo bili sproščeni, vsako besedo smo uspeli obrniti na hec in skupno s prejšnjim večerom je bilo le nekaj - izostanek iste osebe, ki bi nam definitivno pokvarila razpoloženje. Po večerji smo še malo požurirali v agilitaškem taboru. Malo smo si privoščili tekmovalce, zamenjali smo zastave, obvili šotore, en italijanski kemper in pa en avto s trakom, ter si privoščili obilno dozo smeha in krohotanja. V glavnem hecnih idej nam ni manjkalo, nekatere so tudi ovekovečene na fotki.
Na žalost pa v nedeljo brez manjšega incidenta ni šlo: neki osebi se je zazdelo, da si nekdo ni zaslužil uvrstitve na prvenstvo sploh. Osebno sem mnenja, da je treba slovenske tekmovalce spodbujati, in ne samo določenih, ampak vse, treba jim je dati možnost da se pokažejo, četudi ne speljejo stvari, ampak vsak trening je pomemben - še posebaj treningi pod določenim pritiskom. Na žalost niso vsi tega mnenja. Za nekatere so vredni samo določeni, ki kljub temu,d a si včasih ne zaslužijo, so poveličani v nebesa, pa se ne trudijo nič bolj kot tisti "smrtniki" ki se jih stalno poriva v ozadje. Ampak tudi to smo preživeli in tudi ta "bedarija" ni mogla skaziti dobre volje in odnosov med tekmovalci. Hecno je le da izostanek neke osebe in oseba, ki je v nedeljo naredila manjši incident, je ena in ista oseba, in vsi smo se je poskusili čimbolj izogibati, ker je to dobro za nas in ker vsem privoščimo uspeh, pa kakršenkoli že.
V glavnem organizacija agilityja nam je zelo uspela, res je lepo ko te pohvalijo za dobro opravljeno delo. Moram pa reči, da sem nekaj ljudi bolje spoznala, in moram reči, da imam po tem vikendu md slovenskimi agilitaši, še kakšnega prijatelja več, in ne manj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar