Links

In these days, I will put on links to the webpages of the people I admire a lot, and I always try to learn from them.
Today I have put up a link to the owner of Gera - litter sister from my croatian sheepdog Graa.
I have also added a link to Silvia Trkman's LoLaBu Land - you can find a lot useful information about training agility & tricks, amusing videos of dog tricks, and her everyday life.
And there is one more person I would like to introduce to you - Alen Mareković - the owner of Mawlch kennel (my Gra is from there yes).
And there will be more.

Judging and competing

Past weekend was full of dogs, in every meaning of the word. I saw so many good dogs, and I had a really good time judging an agility competition in Slovenska Bistrica. This was our national competition, and also it was a qualification for this years WC in Finnland. I was very happy, when some of my favorites, has made it trough and made a really good result, which will take them to this event. We have some very good dogs in slovenian agility. And we, for sure, have a lot of dogs, who know a big amount of all sorts of tricks. One of them is Barbara and her beagle Xsara - you can see a lot about theme here. I hope you will enjoy in their performances, as I do.
And today I spent a day on a Raily obedience compeition. I was competing with my Gra in RO-1. We ended up on 10 th place (out of 32 competitors). So I think we have made a good job, and our performance wasn't so bad (of course it could and should be better). We just need to train more. And I have made a promise to myself to train more. The next competition will be on 8th July in Domžale, and we will be there, for sure.

Dissapointed

Once again I'm disappointed about adults, fully grown up people. In certain way grown up. I just can't believe, once more, how bad some people are, how they go over everything, don't bother about anything or anybody, to get to their "point". And, you know what, it's always the same person, it seems I can't get her/him out of my life. And every time I'm so amused.
Today I got an e-mail, which really surprised me, in negative way. Last week I got a call from a highly respected person (at least it was till today), which was angry about the fact, that something (I can't say somebody, because now I'm sure, that person doesn't have a heart) is trying to manipulate with him/her. And today I got e-mail, quite opposite from the phone call. And I was really disappointed, sad about humans.
Luckyly I have dogs, which give me more and more ideas how to spent my time - away from evil and bad people. They are my sunshine through the life. Always brightfull, cheerfull, and full of ideas how to convince me, that life isn't so bad.
But guess what, today life sucks.

New decission

I have made a new decission about this blog. Because of many friends, all over the Europe and world, I have decided to write in english. Because my english isn't perfect, you'll have to be patient and my messages will be shorter ;)

Ložnica

Včeraj smo bili na doooooolgi tekmi v Ložnici. Še dobro, da je bilo vsaj vreme za silo OK, in da je bilo okoli dovolj velikih travnikov za uganjanje pasjih norčij, druženj, metanj frizbjev ....
Najprej se moram pohvaliti, da nama je z Gra uspelo narediti drugi pogoj, za prehod v A3/J3. One more to go. Parkur niti ni bil zelo enostaven, tako da sem zelo vesela, da nama je uspelo. Žal mi je le, ker sem v jumpingu Gra uspešno zdiskala na zadnji oviri. Pa tako dobro nama je šlo tudi v jumpingu - le eno palčko je podrla, drugo je bilo vse zelo OK. Kako pravijo - pa več sreče prihodnjič. S Toy-em nama je uspelo sestaviti skupaj en zelo hiter in zelo zabaven jumping. Imam tudi nekaj posnetkov, ki bojo objavljeni.
Najbolj pa me je razveselilo, ko se je po celodnevni tekmi, Biba igrala z manchestrsko terierko Taro. To je bil prvi pes, druge pasme, s katerim se je Bibi igrala. Še celo več, sama jo je vabila na igro. Boom se je seveda naigral s svojo super prijateljico in konkurentko Gerto.
Kar nekaj časa nas ne bo na slovenskih tekmah. Naslednji vikend sodim v Slovenski Bistrici, v Mariboru nas ni, ker smo na CAC Hrušica (pridno služimo eurčke za v Belgijo), potem pa en vikend ni tekme, potem je CACIB Portorož in nato BELGIJA. Komaj čakam. V Belgijo gremo na seminarje, tekme in upam, da tudi na dobršno mero žuranja ...... Seveda bo sledilo obširno poročilo, ampak itak bo še prej veliko novičk.
Nekaj posnetkov Boom-a (Ložnica, 17.5.2008):

BOOM-Agility 1

Boom - open Jumping

Svetovno prvenstvo belgijskih ovčarjev

Minuli vikend smo preživeli v Kočevju, na svetovnem prvenstvu belgijskih ovačarjev. Bili smo pomočniki pri organizaciji agilityja, na katerega je bilo prijavljenih 125 psov. Končna številka nastopajočih psov je bilo 120 iz kar 19 držav. In moram priznati bilo je kaj videti. Vedno znova mi postaja jasno, da ljudi navdušuje eden izmed belgijskih ovčarjev, in vedno bolj mi je jasno, da me borderji nikoli ne bojo navduševali in da nikoli ne bom razumela kaj vidijo ljudje v njih.
Prvič smo se v Kočevje odpeljali že v sredo, da smo prevzeli ovire in zakoličili parkur. Nekaj malega smo tudi potrenirali. Ovire so bile pripeljane iz Nemčije (WT Metal) in moram reči, da so mi bile zelo všeč. V sredo smo tudi videli, da je v Slovenijo prispel flyball in se zelo razveselili, predstavljala sem si sicer večjo mašino, ampak tudi ta bo v redu. Jo že pridno uporabljamo.
V četrtek je bil dan za trening, tako smo se v Kočevju zbrali že kar precej zgodaj. Vse je potekalo po ustaljenem urniku in treningi so minili brez zapletov. Po treningih je bila uradna otvoritev, in potem smo šli domov.
V petek pa se je začelo za res, takoj zjutraj so se postavili parkurji in začelo se je tekmovanje. O rezultatih ne bi veliko govorili, saj so objavljeni na uradni strani šrvenstva.
Rada bi nekaj malega napisala predvsem o vzdušju. Bilo je res super, nepozabno, izredno sproščeno, razen enega manjšega zapleta na začetku, ki mi je zeloooooo veliko povedel o določenih osebah, in o telefončkih. Kako lahko je okriviti nekoga drugega za dejanja, sploh če misliš da te nihče ni slišal. Ampak po tekmovanju je bilo vzdušje izredno sproščeno, šli smo na večerjo, se tam nasmejali do solz, nato smo punce še malo požurale (in zaradi izostanka določene osebe je bilo nadvse sproščeno, lepo in zabavno).
Sobotna tekmovanja so potekal po programu. Večer pa se je kar razvlekel. Po naporni organizaciji, smo odšli na obvezno večerjo, kar 20 pridnih agilitašev, ki smo pomagali pri organizaciji. Večerja v Luigi-ju (špageterija in pizzerija ob avtobusni postaji v Kočevju) je bila zelo okusna in že ob večerji smo se nasmejali do solz, oziroma za par let nazaj in za kakšno vnaprej. Kako smo bili sproščeni, vsako besedo smo uspeli obrniti na hec in skupno s prejšnjim večerom je bilo le nekaj - izostanek iste osebe, ki bi nam definitivno pokvarila razpoloženje. Po večerji smo še malo požurirali v agilitaškem taboru. Malo smo si privoščili tekmovalce, zamenjali smo zastave, obvili šotore, en italijanski kemper in pa en avto s trakom, ter si privoščili obilno dozo smeha in krohotanja. V glavnem hecnih idej nam ni manjkalo, nekatere so tudi ovekovečene na fotki.
Na žalost pa v nedeljo brez manjšega incidenta ni šlo: neki osebi se je zazdelo, da si nekdo ni zaslužil uvrstitve na prvenstvo sploh. Osebno sem mnenja, da je treba slovenske tekmovalce spodbujati, in ne samo določenih, ampak vse, treba jim je dati možnost da se pokažejo, četudi ne speljejo stvari, ampak vsak trening je pomemben - še posebaj treningi pod določenim pritiskom. Na žalost niso vsi tega mnenja. Za nekatere so vredni samo določeni, ki kljub temu,d a si včasih ne zaslužijo, so poveličani v nebesa, pa se ne trudijo nič bolj kot tisti "smrtniki" ki se jih stalno poriva v ozadje. Ampak tudi to smo preživeli in tudi ta "bedarija" ni mogla skaziti dobre volje in odnosov med tekmovalci. Hecno je le da izostanek neke osebe in oseba, ki je v nedeljo naredila manjši incident, je ena in ista oseba, in vsi smo se je poskusili čimbolj izogibati, ker je to dobro za nas in ker vsem privoščimo uspeh, pa kakršenkoli že.
V glavnem organizacija agilityja nam je zelo uspela, res je lepo ko te pohvalijo za dobro opravljeno delo. Moram pa reči, da sem nekaj ljudi bolje spoznala, in moram reči, da imam po tem vikendu md slovenskimi agilitaši, še kakšnega prijatelja več, in ne manj.

5 let

Z mano je že celih 5 let (+ 9 mesecev, če smo natančni). Ja kdo le - Maja, seveda. Danes zvečer ob 23:32 bo minilo točno pet let, odkar me razveseljuje, odkar lahko uživam ob njej in se marsikaj naučim. Rodila se je kot 2990 g težka s 50 cm - se pravi kot malo težja štruca kruha. In od takrat se je že marsikaj spremenilo, marsikaj je postalo lažje, lepše, marsikaj pa tudi težje, bolj komplicirano. Seveda bo sprememb še veliko in na to se bo kar treba navaditi. Včasih me kar preseneti s svojimi dejanji - v dobrem smislu seveda. Moram pa priznati, da me je pošteno strah prihajajočih let. Naslednje leto bomo šli že v šolo - kako hitro je teh pet let minilo.

Najbolj me razveseljuje dejstvo, da naravnost uživa v družbi psov in da kaže zanimanje za delo s psi. Upam, da bo tako tudi ostalo.

Slikic na računalniku nimamo veliko, v albumih pa ogromno. Predvsem so slikice iz prvih dveh let, samo v albumih.

Tako da bomo začeli s starostjo leta in pol, ter prvim bolj konkretnim snegom:

Seveda smo šli tudi na morje in takrat je bila prepričana, da je tudi ona en izmed naših psov. Nosila je rdečo ovratnico, bila privezana z rdečo vrvico na drevo in uživala življenje. V glavnem to je bilo za njo poletje psa - da ne bomo rekli pasje poletje.

Ampak tudi ta faza je minila.

Ena lepših stvari zanjo je bila, ko smo imeli mladičke - september, oktober 2006. Z njimi je res uživala in kadarkoli je bil pripravljena poskrbeti za njih in se igrati z njimi - pa tudi oni z njo. Takrat je bila stara 3 leta in pol.

Stalno se nam nekaj dogaja, stalno nekam hodimo, stalno se slikamo, slikic je iz zadnjega leta toliko, da ne vemo katero bi pokazali. Je pa ena lepša od druge.

Zelo uživa v obeh vlogah

princeske

ali

male morske deklice.

Najprej trening, nato košnja

Danes je bil tako lep sončen dan, da bi ga bilo že kar žal ne izkoristiti. Zato smo se spet napokali v avto, naložili kosilnico, delovna sila je pripeljala še drugo kosilnico in smo šli - v akcijo. No v bistvu smo imeli kar tri kosilnice in delo je bilo narejeno kot bi mignil. Baterija v fotiču pa je mrtva .......
Najprej je bilo seveda potrebno potrenirati - in šlo nam je zelo dobro. Po treningu je prišlo na vrsto par metov frizbijev, in šele nato se je lahko začelo ta zaresno delo - košnja. Zalaufali smo kosilnico in v slabih dveh urah je bilo poligon pokošen v nulo. Res lepo zgleda. Takoj smo ga morali stestirati in sledilo je valjanje po tistih crknjenih deževnikih .... Kako je blo fajn. Seveda je sezono valjanja odprla Pina - kot se spodobi za šefico pasjega tropa.

Popoldne pa smo se odpeljali še na kratko kavo in sladoled v Portorož. Kar težko sem verjela koliko ljudi je bilo tam na ulicah, v kafičih ... In spraševala sem se ali so prišli samo na kavo, tako kot mi, ali na malo daljše počitnice. Res je bilo sproščujoče sedeti v družbi dveh prijaznih in uglajenih gospodičev, piti kavo, zraven lizati sladoled in se pogovarjati o marsičem. Spet sem ob tem ugotovila kako drugačen je moj pogled na svet. Saj ne rečem, da je napačen in da mi ni lepo. Ampak je pa tako zelo drugačen. Ko smo sedeli tam v barčku Cacao in se pogovarjali, me je prešinilo, saj ljudje točno vedo kje me lahko najdejo, ali na poligonu ali pa pri Tanji, in res sem se malo zamislila. Vidim v tem ves smisel svojega življenja?? In moram si priznati, JA v tem trenutku ga res vidim. Lepo mi je, ko preživljam ure in ure na poligonu, bodisi s tečajniki, ali s treniranjem svojim psov. Še lepše pa mi je, ko se po treningu ali pa kadarkoli, zapeljem v bar Sokol (Ob dolenjski železnici 30) in tam vedno srečam Tanjo, z njo poklepetam, ji lahko o čem tudi pojambram, brez slabe vesti ali pa brez neodobravanja - ampak to ne pomeni da se v vsem strinja z mano, sploh ne - samo na pravi način zna povedati. In ja trenutno je to en velik smisel mojega življenja. Komaj čakam da se bo začelo še toplejše vreme, da bo z mano na treninge hodila tudi Maja, in da bove šle potem na nekaj hladnega, se vsedle, sprostile in uživale ob dobri družbi in čveku.

Jutri gremo na tekmo na Ptuj, ampak o tem več napišem, ko se vrnemo.

Snemanje

Včeraj smo bili na snemanju oddaje Živa V Mariboru. Predstavljali smo pasmi hrvaški ovčar (v živo) in pa pritlikavi pinč (naslednjo sredo, 7.5.2008 ob 18.30). Bilo je zelo lepo, voditeljica je ena hiperaktivna deklica - Natalija, in 15 minut v studiu z njo je minilo kot bi mignil. Sem mislila, da se pogovarjamo samo kakšnih 5 minut, pa jih je bilo 15. Zvečer smo si pogledali ponovitev na RTS . Ko bo posnetek objavljen na netu, ga pripopamo tudi sem gor.
Sem se pa spet zamislila, kako je trapasto da pri vsej količini ljubljanskih televizij, ni nobene, ki bi delala take kratke prispevke s predstavitvijo pasem. Idej imam ogromno, samo ne vem še kako bi jih sprovedla.
Na koncu smo voditeljici - Nataliji predstavili še Guccija in ostala je brez besed. Oziroma njene edine besede so bile, kako je velik. Pri njegovih 78 kg je res zeloooooo veliiiiiik. Kamorkoli priedmo z njim smo deležni občudovanja in čudenja. Prav hecno mi je, da zbuja pri ljudeh tako strahospoštovanje, on pa je tak nežen pes z velikim srcem. Kaj le bi si mislili ljudje, ko bi ga vidli kako se izležava čez celo posteljo.