Vadbišče

V nedeljo smo se že ob 9 ih napokali v avto, naložili vadbišče in se odpeljali na Barje. Odločili smo se, da bomo v vadbišču za agility naredili malo reda in pokosili travo. Ampak ker je bil tako lep sončen dan, se je košnja kar zavlekla. Psi so bili cel dan spuščeni ni so noreli, na koncu pa bili tako utrujeni, da so že sami lezli v avto v bokse.
Seveda nam tudi slikovnega materiala ne manjka.

Toy ve kako se uživa: Naša starčka si rada pogrejeta kosti na sončku:
Na koncu sta ugotovila, da se da uživati na sončku, tudi Bibi in Boom:

Novost ali razočaranje?

Evo, pa ga imamo. Postal je naš pes - Titko ritko, ker se ga je njegova lastnica naveličala in ugotovila, da pa res ne bi imela psa in da se ji smili, ker nima dovolj aktivnega življenja. Pa kaj sem ji govorila, ko se je odločala za pritlikavega pinča, da NEEEEEEEEEEE, ker je preveč aktiven, preveč nor in na sploh da to ni pes za njen način življenja. Pa sem že takrat sumila na takle konec - oziroma za Tita je tole bolj začetek življenja. Upam, da bo pri nas res užival, zaenkrat so ga kar lepo sprejeli (res pa je da o ga že od prej poznali). Mali - ali bolje rečeno kar veliki (saj ima kar 37 cm plečne višine) je suppppper. Ne vem, če bi si zase lahko želela boljšega psa. Rad ima žogice, frizbije, vse kar se premika in se da prijet v gobec, rad se cuka in je praktični hiperaktiven. Po treh urah sprehoda, pravi, da bi on še malo akcije.

Tukaj je bil še čisto mala mrcina (komaj 3 mesece je bil star) - pa je že laufal kot nor:

Za novejše slikice pa bo treba še malo počakati ;)

Danes začneva z resnejšimi treningi agilityja, trikcev in csegamogočega česar se bova spomnila. In pa seveda z intenzivnim hujšanjem (saj ima mali vsaj 1 kg preveč - pri pinču je to ogromno).

Pa še nekaj utrinkov z razstave: res je bilo super, nobenega stresa, vse je potekalo po planu, nobenih zapletov, ..... Bibi se je razstavljala, dobila CAC in RCACIB, vedno naju je nesla ring dresura - tudi to bo treba začet vadit ..... Pa še ena stvar z razstave. Superman mi je res naredil metuljčke v trebuščku ...... Komaj čakam Portorož !!!

Slatka mala Maja

Danes smo večino svojega dneva preživeli ob nečem v čemer najbolj uživamo - seveda je to agility. Na povabilo Ivana smo se udležili predstavitve agilityja na eni izmed osnovnih šol v Postojni. In moram reči, da je bilo zelo lepo. Lepo je bilo gledati obrazke, ki z velikimi svetlimi učki strmijo v nas, ki zaploskajo vsakemu, se ob kakšnih spodrsljajih nasmejejo in se jim zdi to nekaj najbolj finega. Uživala sem, ko sem gledala, kako Maja teče s Pino - sicer z malo pomoči, ampak premagala je strah. Res je bilo fino. Fino zato, ker zadnje čase niti malo ne uživa v nastopih, sploh če so pred množico neznanih ljudi. Več kot očitnoje, da se tudi ona med psi čisto sprosti in postane prava mala "čveketulja". Moram priznati, da me zelo razveseljuje dejstvo, da obožuje pse, da si ne zna predstavljati življenja brez njih, in da kaže željo po delu z njimi. Žal mi je le, ker je bil fotoaparat na varnem v avtu in nisem nič slikala.

Tale vikend, ki nas čaka bo zeloooooo naporen in začne se že jutri. Kaj več pa napišem, ko se vrnemo iz Celja.

Vse najboljše Gra

Pred natanko 4 leti je na svet prilezlo 6 prečudovitih črnih kepic - hrvaških ovčarjev. Kar hitro sem začela spremljati njihov razvoj in se navduševati nad idejo, da bi prišel eden od mladičkov tudi k meni. In čez kakšen mesec sem se tudi odločila, da bo tako. Seveda mami ni o tem vedela ničesar, saj sem vedela da jo bo slej ko prej sprejela.

Zrasla je v tipično predstavnico svoje pasme, polno energije, vedno pripravljeno delat in delat in delat, sto različnih stvari, 1000x prinesti žogico , frizbi, palico, ali pa samo listke, ki so ravno švignili mimo nje. Toda njena največja strast je agility, v tem resnično uživa, na ustnice se ji prikrade nasmešek, ki ga lahko vidim že od daleč, v učkih se prižge še 100 dodatnih iskric in potem gremoooooooooooooo. Kako že pravijo, ludo i nezaboravno.

Draga moja Gravžica, želim si da bi me še dolgo dolgooooo dolgo razveseljevala s svojimi norčijamo, norimi dogodivščinami, žarom v očeh in sploh že s svojo prisotnostjo. Pa hvala za ta 4 prečudovita leta.

Odločitev

No končno je padla odločitev, da si tudi jaz ustvarim svoj blog in tako zdaj lahko tudi tukaj preberete nekaj o mojem vsakdanjiku. Upam, da bom kar ažurna.
Današnjo prelepo nedeljo smo izkoristili najprej za en ornk sprehod, potem pa še za en super trening. Končno smo tudi tukaj naredili en korak naprej in današnji trening je bil res super. Prvič sem uspela potrenirati tudi s Titom in moram reči, da sem kar navdušena. Res, da je ta mali norec zrasel do medium višine, ampak on je itak prepričan, da je vsaj tako velik kot Gucci. Vadbišče na Barju je pregrajeno z trakovi, ki so nekje na višini 20 in pa 50 cm - in ta mali pes je prepričan, da je vedno treba skočiti čez (niti pomislim ni da bi šel vmes, ali pa spodaj).
Začeli smo tudi z učenjem novih trikcev, Eni smo uspeli prepričati da se v poleg hodi po vseh 4 tacah - tako da nas v kratkem čaka tudi kakšen trening Raily obedienca. V glavnem idej nam nikoli ne zmanjka - včasih ima kakšen dan premalo ur.
Zelo sem bila vesela, ko me je poklicala ena deklica in sva rešile nekaj starejših nesporazumov. Tako je pač, če se o stvareh ne prepričaš sam, ampak slepo verjameš svojim "vzorom". Ampak vsak vzor enkrat izgubi svojo moč in pade. Tako se je zgodilo tudi meni. Oseba, ki mi je bila zelo dolgo vzor, je izgubila vse točke. Pa tako lep bi bil svet, če bi bili le vsi odkriti.